Planet Zemljo si delimo tehnološko različno razvita ljudstva, narodi, plemena. Tisti, ki živijo le od narave in njenih sadov, še najmanj vplivajo na njeno hitro spreminjanje, saj so tehnološko najmanj razviti, na drugi strani pa bogata ljudstva razpolagajo z večino naravnih bogastev, s hrano in celo z vodo. Pri tem se ne ozirajo na presihajoče vire hrane, rudnih bogastev, energetskih virov in pitne vode, ampak le na čim večji dobiček.
Sončna energija
Najbrž »navadni« ljudje tega ne bomo mogli spremeniti, lahko pa veliko prispevamo k temu, da vse to, kar nam je še ostalo, poskusimo ohraniti. Energija v obliki nafte in premoga je vir, ki smo ga v zadnjih stotih letih že skoraj porabili. Naša naloga za prihodnost je, da začnemo izkoriščati obnovljive vire energije, ki so, vsaj zaenkrat, neizčrpni. Postopoma bomo morali klasične energetske vire nadomestiti z njimi, kar pa niti najmanj ne ustreza tistim, ki danes s tem bogastvom razpolagajo, mu določajo ceno in vse bolj bogatijo. Njihovo bogastvo na drugi strani povzroča vse večjo revščino, saj si večina svetovnega prebivalstva ne more privoščiti teh dobrin za takšno ceno, kot jo postavljajo. Vse, kar je povezano z energijo, ostaja zanje nedostopno, bogati pa se trudijo obdržati ta monopol. Razlike lahko zmanjšamo, če se naučimo varčevati z energijo in izkoriščati obnovljive vire, ki so še vedno na razpolago vsem.
Varčevanje pa ne pomeni, da bi se morali čemurkoli odpovedati, ampak to, da moramo povečati izkoristke, oziroma zmanjšati izgube pri pretvarjanju energije, kjer se je običajno »izgubi« več kot 2/3. Tehnologija omogoča izdelavo novih materialov, novih pristopov in če nam uspe izdelati boljši izolacijski material, s katerim preprečimo izgubo toplote iz našega ogrevanega prostora, nam te toplote ne bo potrebno nadomeščati! Priznati moramo, da je takšno varčevanje povsem sprejemljivo in da »spuščanje toplote v zrak« res nikomur ni v ponos. Ničemur se ni potrebno odreči, le malo razuma potrebujemo ob tem in volje, da stvari spremenimo na bolje.
Elektroniki imamo za prihodnost posebno poslanstvo, saj povezujemo najpomembnejše člene pretvorbe energije v električno, ki je za splošno uporabo v obstoječih energetskih omrežjih najprimernejša. Naša naloga in dolžnost je, da po svojih močeh poskušamo najti načine za boljše izkoristke pri pridobivanju in porabi energije, ter za cenejše, manj moteče in trajnejše rešitve pri zajemanju energije iz obnovljivih virov.
Sonce – neusahljivi vir
Med obnovljive vire energije štejemo sončno, vetrno in hidroenergijo, biomaso, energijo bibavice in geotermalno energijo. Zanimivo je, da so vse razen zadnje povezane s sončno energijo. Kako? Vetrove povzroča sonce s segrevanjem tal in ozračja, s čimer se začne gibanje zračnih mas. Hidroenergija je energija sonca, ki je shranjena v oblakih in se v obliki padavin vedno znova vrača na izhodišče, na izvire rek in njihovih pritokov, kjer lahko postavimo elektrarne. Biomasa je s fotosintezo pridobljena in akumulirana energija sonca v obliki lesa (neposredno pretvarjanje v toploto z izgorevanjem) ali drugih delov rastlin (bio-gorivo, bio-etanol, bio-plin). Pri energiji plime in oseke morij poleg vpliva privlačnosti sonca vpliva tudi privlačnost Lune. Samo vir geotermalne energije ni povezan s Soncem in pripada le našemu planetu.
Možnost zbiranja kakršnekoli energije, ki je povezana z vplivom Sonca je neenakomern
a že prek enega samega dneva zaradi vremenskih pojavov, menjave dneva in noči ter vpadnega kota sončne svetlobe, poleg tega pa seveda tudi preko celega leta zaradi spreminjanja letnih časov, z njimi pa tudi vpadnega kota sončne svetlobe in dolžine dneva, torej časa, ki ga imamo na razpolago v enem dnevu, da razpoložljivo sončno energijo sploh lahko zajemamo. Takoj se nam zastavi vprašanje, kako shraniti čim več energije takrat, ko jo imamo v izobilju in kako jo s čim manj izgubami kasneje pretvoriti v takšno obliko, da bi jo lahko uporabili v različne namene.
Izmenjava dneva in noči, različni vremenski pogoji, menjava letnih časov in geografski položaj neke točke na zemeljski površini močno vplivajo na največjo količino sončne energije, ki bi jo lahko v nekem trenutku na tej točki sploh sprejeli. Ponoči, pozimi in v oblačnem vremenu je količina sprejete energije na kvadratni meter zemeljske površine najmanjša. Če poleg tega površina, na katero padajo sončni žarki ni pravokotna, se zelo velik del energije zaradi odboja izgubi, saj pri sončni energiji veljajo enaki fizikalni zakoni kot pri svetlobi. Sončna energija torej ni stalna in enakomerno porazdeljena ampak muhasta in nepredvidljiva. Teoretično bi pri 365 sončnih dnevih v Ljubljani lahko na enem kvadratnem metru vodoravne površine sprejeli nekje med 1100 in 1200 kWh sončnega sevanja, ker pa vsi dnevi niso sončni, niti niso vsi enako dolgi, niti ne moremo vedno zajeti vse te energije, je lahko v praksi »ujamemo« veliko manj.
Obnovljivi viri za začetnike (1)
AX elektronika d.o.o.
2013_SE212_52
